Kako so se namnožili, ki me stiskajo!

2 Sam 15,13-14.30; 16, 5-13a
Ps 3
Mr 5,1-20

Danes Beseda ne špara, ko pripoveduje o notranjih stiskah, ki jih pozna človeštvo. Ah, kaj čoveštvo, o stiskah, ki jih poznava ti in jaz.
Imeti bivališče med grobovi (v grščini ta beseda pomeni tudi spomin), pomeni živeti v nenehnih spominih, ki ubijajo. Tistih težkih. Pomeni živeti v besedah, ki so ranile, ponižale, osramotile. Pomeni živeti v zlu, sovraštvu, zamerah, ljubosumju, zavisti, krivdi ...vse to so tisti okovi in verige, ki nas delajo divje, napadalne, agresivne, neukrotljive.

V prvem berilu vidimo Davida, ki poln žaosti, skrbi in bolečine beži pred lastnim sinom, ki mu streže po življenju. A kot da to ni dovolj, mora na mučni poti bega, doživeti še nov udarec. Gerovega sina Semeja, ki Davida preklinja, napada ter vanj meče kamenje! A David skuša zaupati, ostaja miren in ve, da mu je Gospod odpustil. In vendar, kako boli, ko ti na poti ljudje mečejo kamenje na glavo. Ali polena pod noge. Vseeno. Kako težko, ko se zdi, da so se vse koliščine zarotile proti tebi.

A še težje je, ko se to kamenjanje sprevrže v notranje. Ko naposled utihnejo zunanji nasprotniki in se oglasijo notranji. In njih kamenjanje je lahko mnogo bolj boleče.

To so naši notranji spomini, lastna doživetja, globoke rane in čustva sovraštva in agresije, ki se tako rada namnožijo v legijo in obrnejo proti nam samim. Ker je tako najbolj "varno". A kako strašno je to nasilje, ko zaradi prejetih bolečin in ran, ob katerih smo nekoč res bili nemočni, sedaj mi postajamo nasilniki nad samimi seboj in drugimi. Ponoči in podnevi ... v grobovih ali gorah, stran od ljudi ali ob njih, v kričanju in tolčenju s kamenjem.
To je zlo, ki vedno deluje agresivno in destruktivno. Še huje, avtodestruktivno. A kako dolgo še?

Kajti Jezus je tukaj neverjeten. On se pomakne na drugo stran morja, v Geraško deželo, ki je bila poganska, samo za enega človeka. Kajti potem, ko obsedenca ozdravi, se vrne nazaj. Vso pot je torej naredil samo za enega človeka! To je Bog.
Bog, ki naredi vse potrebne km, počaka vse potrebne dneve ali leta, da te le lahko najde in obišče v tvojih grobovih, v tvoji poganski Geraški deželi, v kateri si tako krut in nasilen do samega sebe.

V Njegovi moči, legija hudih duhov odide. Grobi spomini, nasilne besede ali udarci, krivice in zlo, izgubijo svojo moč. Ko vstopi On. Tam, v moči Besede utihnejo zli demoni, utihne kamenje in vpitje. Utihnejo vsi naši nasilni prijemi, kaznovanja, mučenja in napadanja na lastno dušo. Utihnejo vse naše zasvojenosti ...ter nastopi zdrava pamet, čiste misli, umit spomin. Kajti ...

... Ljubezen umije spomin. Resnica, ki jo prinaša Božja beseda, nam vrača belo oblačilo našega dostojanstva.

Močna je ta Beseda! Tako močna in dejavna, da se je ustrašimo in včasih skupaj s prebivalci Geraške dežele prosimo, naj odide iz naših krajev.

A srečanje se je zgodilo. Dotik je bil storjen. Izkustvo Boga in njegove Miline, sta naredila svoje.
Izkušnja Boga in Njegove moči, nas usposobi, da postanemo njegovi pričevalci.

In Deseteromestij, ki čakajo oznanila, je zelo veliko!