torek, 04. februar 2014

12-ka

2 Sam 18,9-10.14b.24-25a.30-32;19,1-4
Mr 5, 21-43

Število dvanajst je v svetem pismu vedno simbol polnosti. In danes v evangeliju srečamo 2 dovršitvi polnosti. Ženo in deklico.
Prva že 12 let krvavi. Izgublja torej kri, ki je simbol življenja. Izgublja svoje življenjske moči in stanje se poslabšuje. Na drugi strani pa deklica, stara 12 let, po takratnih običajih zrela za možitev, pripravljena na polnost rodovitnega življenja ...vendar umira. Takrat, ko bi naj bila najbolj živa in ustvarjalna, "spi".
Kako blizu sta nam ti dve ženi. Kolikokrat mi izgubljamo svoje življenjske sokove in moči, ne da bi znali to ustaviti in spremeniti. Kako pogosto zgolj negibno tičimo in svoj obraz izgubljamo v množici opravkov in dolžnosti. Brez srca.
Neka korenina bolezni nas dela mrtve, izgubljajoče.

A Božja beseda prinaša upanje. Danes zanimivo osvetljuje predvsem odnos oče - hči, oče - sin.

V prvem berilu najprej srečamo Davida, ki nautolažljivo objokuje smrt svojega sina. Četudi mu je le-ta stregel po življenju in četudi je njegova vojska zmagala. V njegovem srcu pa ni bilo sledov zmage. Njegova življenjska moč je kakor odtekala iz njega. Ko so s sulicami prebodli sina, je bilo prebodeno tudi srce očeta. Kakor toliko let pozneje na Golgoti. In kakor tolikokrat v našem življenju.

Trpljenje otroka je za starša vedno nevzdržno in mučno. Vrže ga na kolena pred Gospoda, da skupaj s predstojnikom shodnice prosi za svojo hčer ali sina. In Jezus sliši ter stori. Odide na kraj smrti, da bi prinesel življenje. Jezus hoče vstopiti tja, kjer smo mrtvi, kjer ležimo na svojih posteljah in tam, kjer se zdi vse izgubljeno. V najbolj nemogočih situacijah nam kliče: "Ne boj se, samo veruj!" In vse bo ok. Brez heca.

A kolikokrat se ob teh besedah samega Boga, naša notranjost posmehne. Ker je prveč lepo, da bi lahko verjeli. Deklica ni umrla, ampak spi. In posmehovali so se mu. Ja, tako veliko upanje nam prinaša naš Bog, da se naša psiha samo posmehne, upre in vztraja: "Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?". Govori nam, kako nam ne pripada milost življenja ne osvoboditve ne vstajenja. Nič. To je za druge, za nas ni več upanja. A On vztraja: "Ne boj se, samo veruj!"

Zanimivo, da Jezus vse, ki so se mu posmehovali, odslovi. Ker Bog misli zares! In vstopi v jedro naših strahov in naše smrti. Tam, na skrivno, kjer se zgodijo velike stvari in kamor lahko vstopijo le nekateri. Kajti le redki si upajo videti in okusiti mogočna Božja dela. Poleg staršev deklice, je s sabo peljal le tri učence. Iste tri, kot pozneje na "goro spremenenja".

In nato ... silna moč Besede. Kakor v prvi Mojzesovi knjigi, kjer beremo o stvarjenju sveta. "Bodi svetloba!" In bila je svetloba. Samo dve besedi in nastalo je. "Talita kum" In deklica je vstala. Bilo je dovolj.
Dotik in Beseda, ki naredita vse. Isto, kar vključujejo (ali ponazarjajo) vsi zakramenti - dotik in besedo. Isto, kar vključuje vsaka pristna molitev - dotik in besedo.

Na poti do Jairove hčerke pa nas Jezus nauči še nekaj pomembnega. Ta krvotočna žena se mu je približala od zadaj, na skrivaj. Ni se čutila vredno, bila je izobčena. Bila je obupana. A je verovala ... in bila ozdravljena.

Toda zakaj jo Jezus tako grdo izpostavi? Tako nič kaj skladno z njegovo dotedanjo obzirnostjo. Na prvi pogled se zdi tako. A pomen je veliko globlji. Jezus želi pokazati, da zanj ne obstoja množica, zanj obstoja posameznik. On je za vsakega od nas v celoti. In zazna špranjo, zazna dotik naše vere.
Jezus se je ustavil in iskal ne več ženo, ampak hči. Hotel je, da stopi predenj, ker ji le tam, pred njim, iz oči v oči, pripada mesto. Ni ji več potrebno na skrivaj "krasti" milosti, kakor da ji ne bi pripadala, ampak ji želi vrniti dostojanstvo Božje hčere. Je vredna, je lepa in lahko obstaja. Lahko je to, kar je in lahko zasede svoj prostor na tem planetu. Nič več se ji ni potrebno skrivati, opravičevati, dokazovati ... Saj je hči. Kakor ti in jaz.

Zato nas Bog vabi, da izstopimo iz množice, ki nas stiska in utesnjuje s svojimi tradicijami in pravili, s svojimi posmehovanji in truščem, ter vstopimo v odnos, kjer se stvari dogajajo zares. Brez heca. V odnos, ki je sedaj obnovljen. V odnos, v katerem smo lahko dostojanstvene hčere in sinovi. Da bi potem tudi v našem vsakdanu vstali in hodili, ker imamo 12 let!


Ni komentarjev:

Objavite komentar