Duhovnost v oblakih

petek
Jak 2,14-24.26
Mr 8,34-38;9,1

Kaj pomaga vera brez del? A se še kdo počuti kot tisti, ki veliko sanja, ki ve, kaj bi bilo dobro, kaj bi moral, kaj bi bilo lepo ... in kaj bo naredil ... pa na koncu ni iz tega nič?

In ne vem zakaj ta "bi" ne preide nikoli v "sem naredil" sam od sebe?

Pogosto se znajdem v tisti duhovnosti, ki jo Jezus kaže kot nevarno - duhovnost v oblakih. To je takrat, ko res vse vem, ko sem najbolj "razsvetljena" in ko se zdi, da sem z molitvijo (ki je na koncu v dobri meri moj samogovor), odkrila nebesa. Morda je kdaj to tudi pristna molitev, v kateri Bog jasno spregovori in da srcu vedeti, kaj naj stori. A zakaj tako hitro ostane samo pri tem? Da verujem le dokler in kolikor je meni varno. Ko pa nastopi čas dejanj - in ta čas terja življenje samo - pa se zdi, da je vsa duhovnost, zgrajena na oblakih, v trenutku kot prah v vetru. Nič.

Ker je življenje zelo konkretno. Zato je tudi prava duhovnost lahko samo konkretna, del konkretnosti in umazana. Ja, prav umazana od vsakodnevnih dejanj, poskusov in tudi napak.

Ker je tudi Bog konkreten in "prizemljen", kar je dokončno pokazal s svojim učlovečenjem. Torej je tudi vsaka zdrava duhovnost prizemljena. Je tista, ki rojeva čisto konkretne spremembe v mojem življenju. Tihe, preproste, vsakdanje, počasne, take, ki ne zbujajo trušča in ne dajo slišati svojega glasu ...

Kajti ..dokler ostaja vera brez del, je dovoljeno vse. Takrat sem lahko na prvem mestu jaz in vsi služijo meni. Potolaži me misel, da bom v življenju naredila veliko. V taki molitvi in duhovnem življenju je veliko prostora zame, veliko je možnosti zato, da hranim in gojim lepa čustva. Da iščem zgolj "mi paše, mi ne paše".

Ko pa preidem v dejanja, se vsa ta čustva razblinijo. Tam naenkrat ni več samo prijetno, naenkrat se nič več ne zdi "nekaj posebnega in velikega", naenkrat je potrebno delati stvari, ki mi sploh ne pašejo več.
In šele tam se začne prava duhovnost. Ko Beseda postane meso.

Kajti dejanja ne prenesejo zgolj "mi paše, mi ne paše", ampak lahko postanejo del tistega življenja, ki zmore umreti samemu sebi. Tiste osebe, ki se zmore odpovedati sebi, vzeti vsak dan svoj križ in hoditi za Nekom. Nič več za lepimi idejami o velikih stvareh in čustvi, ki me postavljajo za pomembnejšega od celega sveta, ampak za Jezusom, ki je svoje življenje podaril.

Izgubiti življenje, da bi ga našel. Ampak ga izgubiti za prave stvari! Za ljudi!

V konkretnem podarjanju mojega življenja je torej tista prava "izguba", ki prinese največjo srečo!

Ko pa nastopijo dela