Koliko časa Bog spi?

2 Sam 12,1-7a.10-17
Mr 4, 35-41

V mojem čolnu življenja ...sredi mirnega jezera, sredi viharjev ... se včasih res zdi, da je Bog resnično zaspa.

Zdi se nam, da Bogu ni mar za nas, saj tudi vse zunanje okoliščine in dejstva včasih kažejo na to. In v to smo sveto prepričani. Kakor je bil tudi David prepričan, da vidi čisto.
A prav njegova pripoved nas spomni na to, da je naš pogled in doživljanje lahko zelo skrivjeno.
Pokaže nam, kako lahko na drugem zlahka opazimo greh, pri sebi pa le s težavo, četudi je očiten. Naše oči pri drugem rade vidijo, kaj vse ta drugi ima, od govedi do drobnice, sebe pa doživljamo kakor tiste, ki nimajo drugega razen drobne ovčice.

In tu vstopa Jezus, da bi spremenil zorni kot našega gledanja. Tudi nam pravi: "Prepeljimo se na drugo stran!". Hoče nas peljati na drugo stran, pokazati drug, nov pogled na stvari in na resničnost, ki je drugačna od našega prepričanja.

In na drugo stran nas želi prepeljati takrat, ko se zvečeri. Takrat, ko se tudi v našem življenju kaj zalomi, zvečeri, ko nastane tema, bitka, dvom ... Takrat, ko smo prepičani, da Bogu ni mar, da se je umaknil in zaspal. Za nedoločen čas.
In tam, sredi razburkanega morja, sredi tvojega in mojega norega dneva, Bog razodene dve pomembni stvari.
Dokler ostajamo v bitkah življenja zaprti vase, prepričani, da se lahko samo sami rešimo in vse obvladamo, dokler zanikamo svoj greh in zmedo, ostajamo sami v boju z valovi. Takrat Bog res "spi". Pa ne, ker bi hotel, ampak ker ga mi ne potrebujemo. 
Zbudi pa se takrat, ko se začnemo zanašati nanj. Takrat, ko verjamemo vanj, v njegovo prisotnost in to, da bo storil. Drugače povedano, takrat, ko začnemo verovati vanj. Naša vera je torej najboljša budilka za Boga. Takrat mu odpremo vrata in dovolimo, da naredi, kar je potrebno, da se naše srce in življenje umirita.
Da naši strahovi utihnejo in se dvomi umirijo!

"Kako torej, da še nimamo vere?"

Včasih pa nam Jezus s svojim "spanjem"  želi sporočiti tudi to, da si lahko zaupamo, da nas je usposobil za življenje, nam dal vesla, da jih uporabljamo skupaj z njim. Da lahko zaupamo, da je v našem čolnu, takem, kakor je (v.36).
Četudi ga ne čutimo vedno. Saj je naša vera veliko več od tega, kar čutimo!