Rabim čudež!

Jak 1,1-11
Mr 8,11-13

Tisti čas so prišli farizeji in se začeli prepirati z Jezusom. Tako kot mi, ko se nam zdi, da v našem življenju ni očitnejših del Božje milosti. In ga sprašujemo: "Bog, kje si? Zakaj? Daj mi vedeti, če ti je sploh kaj mar zame ..."
Bog pa dela na skrivnem in počasi. A samo človek z vero zmore videti njegove čudeže.

Človek, ki se, podobno kot farizeji, počuti pred Bogom bogat in pravičen zaradi izpolnjevanja pravil, Boga ne potrebuje več. Sam sebe je oklical na to mesto. Vse sicer stavi na svoje zasluge, v sebi pa ni stabilnejši od drobne cvetlice. In kaj se zgodi?
Vzide namreč sonce z vročino in travo posuši in cvetlica v njej uvene in lepota njene podobe premine. Tako bo tudi bogatin zvenel na svojih potih. 

Na drugi strani pa berilo blagruje siromašnega brata. Ta siromašni brat namreč ve in se zaveda, da je sam in popolnoma odvisen od Boga. Zaveda se, da je drobna cvetlica, preizkušana in v potrebi, zato tudi nenehno išče Sonce. Tak brat ve, da stvari potrebuje in veruje, da jih bo prejel. Zato prosi z vero, ki že vidi, kar oko še ne. Kajti edino duša, ki veruje v preizkušnji, zmore zaupati in to jo pripenja na Boga. Taka duša ni dvojna in razpršena, ampak stanovitna.

A ne sama od sebe. Kajti krivica ostane krivica, zlo, storjeno po človeku, ostane zlo in kot takšno absolutno nedopustno. Nekaj, česar si Bog ne želi, kajti On ne more pošiljati hudega. Želi pa si, da to hudo in prejeto zlo izročimo Njemu, da ga pretvori in preoblikuje.
In tam, v ljubečem srcu Boga, se lahko zgodi veselje zaradi okrepitve naše vere.