Ko Bog verjame v nas ...

1 Kr 2,1-4.10-12
Mr 6,7-13

Kako pomembno je biti poslan! Vedeti, da je prav tebi dano posebno poslanstvo, ki ni dano nikomur drugemu. In če ti odpoveš, Bog nima plana B. Ima samo tebe.
Vsi si ne le želimo, da bi bili hoteni, željeni, potrebni, ampak to celo potrebujemo. Občutek, da živimo na tem svetu zato, ker nas je nekdo hotel in poslal, je temeljna potreba vsakega izmed nas.
In kako drugače je odhajati v vsakdan z zavestjo, da te Nekdo pošilja. Da odhajaš v imenu Najvišjega - da bi opravil tisto poslanstvo, ki si ga On neskončno želi, a ga danes lahko dela samo preko tebe.

V prvem berilu srečamo Davida, ki se tega zaveda, zato svojemu sinu Salomonu izreka besede spodbude, poguma in vere: "Okrepi se in bodi mož!" David verjame vanj, verjame v svojega sina in ga pošilja, da za njim stori to, kar bo od njega želel Bog. In ker tega, kaj je dobro in kaj ne, ne more vedeti sam, mu na srce položi prošnjo, naj se vedno oklepa Gospoda, se drži njegove Besede in naj mu bo poslušen. Kakšna dediščina! Kako pomembna oprema za mladega Salomona, ki prevzema vlogo kralja. Morda je prav zaradi teh očetovih besed in spodbude, Salomon zmogel v svoji molitvi ob nastopu kraljevanja prositi v prvi vrsti za modrost! Modrost, da bi se pustil voditi Duhu.

Vsi potrebujemo stavke spodbude, poslanstva in tega, da nekdo verjame v nas. Da lahko v življenju uspemo. A ne glede na to ali smo jih doma kdaj dobili ali ne, ostaja Gospod, ki ve za naše potrebe. Ve za to, da moramo v življenje biti poslani. V imenu Nekoga.

Zato nas kakor dvanajstere nenehno kliče in zbira okrog sebe ter pošilja ...po dva in dva, da bi se drug ob drugem lahko "zbrusili" in "obdelali", da bi padli z naših konjev samovolje in se naučili biti drug ob drugem. Ne drug nad drugim ali drug proti drugem, ampak drug ob drugem. Težka naloga! A edino tako smo lahko pričevalni.

Jezus nam je dal vso opremo, ki jo za svoje poslanstvo potrebujemo. Vsakemu svojo. Skupno vsem pa je sposobnost in milost, da lahko razločujemo duhove, da lahko prepoznavamo, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno, kaj pa je zgolj skušnjava. To je prvo orodje, ki ga je dal apostolom, ko so odhajali od njega . Dal jim je oblast nad hudimi duhovi. Oblast, da so ločevali dobro od zla, prvo izbirali in drugo zavračali.
Jezus nam tudi polaga na srce naj se na svojem poslanstvu ne zanašamo na nič drugega, razen na palico - na palico Njegove moči in Njegove vere v nas. Nobene torbe, nobenih dodatnih oblek ali denarja ... naša glavna opora naj ne bo na zunanjih darovih, tudi ne na Njegovih darovih tolažbe, občutkov bližine in moči, temveč zgolj na Njem. Tudi ko ne čutimo bližine. Tudi ko ni občutkov tolažbe. Tudi ko ni občutkov bližine. On je več kot vse to.

Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete od ondod.
Kako pomembno je delati eno stvar naenkrat in tisto z ljubeznijo. Videti enega človeka naenkrat in tistega z ljubeznijo. Že Mati Terezija je dejala, kako lahko ljubi le enega naenkrat in dela drobne stvari z veliko ljubeznijo.  "Stopiti naenkrat le v eno hišo" in res biti tam.

Včeraj smo brali, kako so Jezusa pregnali iz domačega kraja. Predstavljam si, kako bi vsak od nas bil dotolčen, podvomil bi vase in šel ter se skril v garažo. Vglavnem nekam pod zemljo. Jezus pa ni podvomil vase. On je vedel od kod prihaja in kam gre ...  Zato je zmogel ohraniti dostojanstvo. In v moči tega dostojanstva, ki je dano tudi nam pri krstu, nam ponovno pravi, naj nasprotovanj in udarcev ne jemljemo osebno, saj nimajo veze z nami. So preprosto del živjenja vsakega kristjana, ki je živ in ki ve, da je poslan! V imenu Najvišjega.

Torej ...gremo?