Bog je kriv!

Jak 1,12-18
Mr 8,14-21

Danes nas Jezus ponovno jemje v čoln svoje šole duhovnosti. Z učenci nam odpira oči za vse, kar je že storil za nas ...Našemu farizejskemu srcu, ki zahteva nova in nova znamenja in čudeže, vrača duhovni spomin. Da ne bi pozabili tolikih milosti, ki jih je za nas že storil.

Zakaj se prepirate, da nimate kruha? Kaj še zmeraj ne spoznate in ne razumete? Ali imate srce zaslepljeno? Oči imate, pa ne vidite? In ušesa imate, pa ne slišite? In ali se ne spominjate, ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rečejo mu: »Dvanajst.«  »In ko sem sedem hlebov razlomil med štiri tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Odgovorijo mu: »Sedem.« In rekel jim je: »Kako, da še ne umevate?« 

Med njimi je On, ki je delivec vsakršnega dobrega daru in popolnega darila, On, ki zmore napolniti košare in vse narediti obilno, oni pa vztrajajo zaprti v svoj ozek človeški pogled, ki se prepira za drobtinico.
Gospod nam kaže morje svojih milosti, mi pa svoje obzorje zapremo na širino kapljice. Kako in kam naj potem Bog izliva reke svojih milosti?

Prazni konflikti, ki nastajajo zaradi omejenih človeških predstav, nas puščajo ujete in same. Izgubljamo pomembno Božje sporočilo: "Pazite, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.
Kaj to pomeni? Farizeji so tisti, ki so videli čudeže, a niso verovali. Zakaj? Ker bi sicer morali spremeniti svoje mišljenje, dojemanje in ravnanje. Morali bi se spreobrniti. Herod je videl Jezusove čudeže, a bi njihovo priznanje zanj pomenilo sprejetje svoje lastne grešnosti, omejenosti, preprosto človeškosti. Sprejeti bi moral, da ni on Bog.

In kolikokrat tudi mi ne želimo videti mogočnih Gospodovih del v našem življenju, ker bi vera v njih naenkrat pomenila zahtevo, da spremenimo svoj način govora in življenja. Nankrat ne bi bilo več razloga za to, da bi samo prelagali odgovornost na druge, se nanje jezili. Ne bi bilo več razloga za to, da smo vedno žrtve in nemočni, temveč bi lahko odraslo stopili na lastne noge. A mi se sprememb bojimo. Mi se naših "kupov gnoja" privadimo, četudi smrdi in nam ni ok. Postane pa nam domače in toplo. Ne želimo oditi, zato
morajo nankrat vsi postati krivi za naše trpljenje.Bog pa postane tisti, ki pošilja preizkušnje. On je kriv!

Apostol Jakob pa jasno vzklika: Nihče naj v skušnjavi ne govori:"Bog me skuša." Bog namreč ne more biti skušan k hudemu in sam ne skuša nikogar. On je Oče luči, pri katerem ni spremembe in sence menjave. On je preprosto svet, dober in lep. Greh je tisti, ki potem, ko je storjen - od mene, tebe ali njega - rodi smrt. In to smrt okušamo vsi. Bog pa ne pošilja trpljenja.

On je tisti, ki nam kliče: "Mar še vedno ne umevate?" ... Mar še ne razumete, da vas ljubim? Da bo za vas vedno poskrbljeno?
Naša vera tako ostaja tista, ki določa ali bomo ostali pri drobnem hlebu kruha in se prepirali ob iskanju človeških rešitev ali bomo prisluhnili Njemu, ki vedno daje vsega, kar potrebujemo in iz našega življenja dela polnost.
A slednje si upajo samo tisti, ki so pripravljeni na spremembe rasti. Tisti, ki si upajo zapustiti svoje znane "kupčke gnoja", na katerih so se parkirali in udomačili ter stopiti v vstajenje, v novost mišljenja in umevanja, v polnost Božje milosti, ki poskrbi.