sreda, 05. februar 2014

Moj ujeti Bog

2 Sam 24,2.9-17
Mr 6, 1-6

Ko nas je strah, začnemo nadzirati. Ko se dolgo počutimo nemočni, se nam vse zdi samo še nepredvidljivo in nevarno. Življenje postane strašjivo in zgodi se, da le še v trepetu pričakujemo, kaj prihaja ...

Morda je nekaj podobnega doživljal David potem, ko je doživel veliko odhodov in smrti svojih najbližjih. Umrla sta mu dva sinova, na lastni koži je doživel padec in krivdo greha, ponižanje in osramočenost pred ljudmi. In tokrat se je ponovno znašel sam in prestrašen. V iskanju kakršnekoli varnosti in lastne vrednosti.

In David začne s štetjem svojega ljudstva. Da bi vedel, koliko ljudi ima pod seboj, koliko je pomemben. Računa sam nase, zato tudi vso svojo moč išče v zunanjih stvareh. A se ustraši množice, ki mu je zaupana. Odgovornost, ki mu je dana od Boga, postane srhljiva. In šele tedaj se David ponovno zave svoje šibkosti in prestrašenosti, da s kontrolo in nadzorom neprestano jemlje prostor Bogu. Ko se namreč človek ujame v lastne strahove, se kaj hitro v svoji ogroženosti zapre ter poskuša kontrolo in vodstvo vzeti v svoje roke. Nič več ni varno vodstva prepustiti Bogu.Preveč je nepredvidljiv ...

A vendar David po spoznanju svojega padca pokaže dve svoji veliki vrednoti. Čeprav je zgrešil, se vrne k Bogu. Ne beži od Njega, temveč se mu z zaupanjem izroči v roke. Kako velik korak, ki ga le s težavo zmoremo.

In ko David še naprej gleda posledice, ki jih je storjeno zlo prineslo na njegovo ljudstvo, prosi Gospoda: "Glejte, jaz sem se pregrešil in jaz sem hudo storil; ti pa, ovce, kaj so storili? Tvoja roka bodi, prosim, zoper mene in zoper hišo mojega očeta!"
V jeziku Nove zaveze bi to Davidovo molitev lahko prevedli v besede poguma, da je zmogel prevzeti ogovornost za svoja dejanja. O kako svobodnejši in lepši bi bili naši odnosi, ko bi vsak od nas znal in zmogel prevzeti popolno odgovornost za svoja doživljanja in občutja ter jih ne zgolj prelagati na druge. kako hitreje bi naši konflikti dobili rešitev.

Evangelij pa nas pelje k prebivalcem Nazareta, ki skušajo Boga ujeti na svoj način. V Jezusu ne vidijo drugega kot domačina z jasnimi koreninami in izvorom. Bil je del njihove kulture in tradicije in kot tak preprosto determiniran, predvidljiv, ujet v pravila in pričakovanja njihove družbe. Kao pogosto smo jim podobni. Ko pričakujemo delovanje Boga v točno določeni obliki in predstavah, Njega samega pa poskušamo ujeti v škatlico naših nadzornih sistemov.

A Bog ne more biti ujet v naše predstave. Bog je svoboden. Prišel je, da bi osvobodil našo svobodo. Da bi tudi mi lahko z Njim v vsakem trenutku svojega življenja prepoznavali in izbirali dobro. Resnično dobro, ki ga z lastnimi očmi ne moremo vedno videti. To pomeni svoboda, to pomeni dopustiti Bogu, da je Bog.

A Bog nas pogosto preseneti in dela "po svoje". Njgove milosti nas presegajo. takrat se ga ustrašimo in že smo tam ...
Ali ni to tesar, sin Marije in brat Jakoba in Jožefa in Juda in Simona? In ali niso njegove sestre tukaj pri nas? In čudil se je njihovi neveri. Zaradi tega ni mogel tam storiti nobenega čudeža več.

Isto se dogaja v našem srcu. Ista drama.  Si upam izpustiti kontrolo? Komu jo prepuščam? Tesarju ali Vsemogočnemu?
In od prostora, ki Mu ga bomo dali, bo odvisno kako velike reči bo lahko za nas storil.
Kajti Bog je tako spoštljiv do naše svobode, da si dovoli delovati na tistem prostoru, ki mu ga mi sami prepustimo.


Ni komentarjev:

Objavite komentar