petek, 07. februar 2014

Praznovanje brez glave

Sir 47,2-11
Mr 6,14-29

Sprašujem se, koliko še znamo praznovati? Z namenom ... Videti lepe stvari in narediti iz svojega življenja praznik.

Danes sta pred nas postavljena 2 lika - kralj David in Herod. Prvega berilo opisuje kot tistega, ki je kljub vsem napakam, grešnosti in stranpotem ohranil živ odnos z Gospodom.  
Pri vsakem svojem delu je dajal hvalo Bogu, Najvišjemu, z veličastno besedo. Z vsem srcem je ljubil svojega Stvarnika in ga slavil vse dni s psalmi. Harfe je postavil pred oltar in ob njih spremljavi so pesmi prijetno zvenele. In še dalje: Praznikom je dal sijaj in olepšal prazniške čase, da so hvalili Njegovo sveto ime in se je od ranega jutra razlegalo v svetišču. 

David je torej znal iz svojega življenja narediti praznik. Znal je praznovati. In imel je za kaj. Saj je v Bogu odkril ves svoj smisel, spoznal je Njegovo zvestobo in obljubo, ki ostane vekomaj. Ko pod njegovim življenjem potegnemo črto, postane jasno, kako je bil Bog - z nekaj konkretnimi izjemami - središče njegovega kraljevanja.

Na drugi strani pa srečamo Heroda, ki je - še vedno - ogrožen in preplašen pred vsakim, ki bi utegnil ogroziti njegov položaj. Herod, ki mu je Bog tekmec že od samega začetka, nima za kaj praznovati. Njegov praznovanje postane prazno, votlo popivanje brez glave. Da, brez Glave - Kristusa. In brez glave Janeza Krstnika. Ker je bil Njegova zvesta priča.

Na takem praznem, brezglavem srečanju, ki ima za središče prestrašenega kralja, pridejo do izraza vse zlorabe.
Zlorabe hčerke s strani očeta, ker mu je služila le kot orodje za "pridobivanje točk" pred gosti, zloraba hčerke s strani matere, ki uporabi otroka zato, da doseže svoje zle namene. In na dnu ta hčerka, ki zmanipulirana in brez glave izpolnjuje brezglava navodila.
Na takih srečanjih je torej veliko ljudi brez glave.

Herod je v Kristusu videl poosebljen očitek lastnih grehov, zazdel se mu je kot tisti, ki ga je prišel pokončat.  Pokazal je enako reakcijo kakor vsi zli duhovi, ko so zagledali Jezusa. Prosili so ga, naj odide in jih pusti. Bili so v nenehni tekmi za obstoj.
 
Enako je z nami. Ko v svoje središče ne postavimo Boga, se začnejo krogi tekme in boja za oblast. Vsak nam postane potencialni nasprotnik, od vseh smo ogroženi. Celo od Boga. In brezglavo morimo, sekamo glave drugim, jih teptamo in brcamo. Dokler ne spoznamo resničnega Kristusa (in ne naše predstave o njem), ki ni prišel obsodit temveč rešit. Prišel je, da nas ujame, nas zavaruje in nam da smisel in središče življenja.

Da ne bi več brez glav v paniki letali okrog, ogroženi od lastne sence, ampak bi naše življenje lahko imelo središče, Glavo. In tako postalo praznik z uglašenimi strunami.








Ni komentarjev:

Objavite komentar